Omemba: Jana Zupančič

»Da res sledim tekstu, si ne izmišljujem, ne dodajam, ker so vsi tokovi misli, zastranitve in mašila tja, kjer so, postavljeni z razlogom.«

»Ko smo pobili vse sovražnike tam zunaj, se vedno znova vračamo k ultimativnemu strahu: da najbolj ogrožamo sami sebe.«

»Najbolj nas ogroža naša lastna kri, naš lastni gentilizem, ki nas – po ojdipovem kompleksu – najbolj ogroža: naši lastni sinovi nas bodo pobili!«

»Hrane imajo dovolj, a ubija jih jedka lakota, saj so požrli vse, kar jih je nekoč delalo neustavljive.«

»Verjel sem, da imam pravico vzeti, kar je pred menoj.«

»Strah me je prevelikih oči in premajhnih medvedov.«

»Nenehna negotovost pa ga spravlja v vse večjo stisko.«

»To je najbolj zelen klobuk sveta!«

»Najbolj sem se bala, da bi bilo to medsebojno obračunavanje z zmerljivkami samo o neizživetih sanjah.«

»Moram reči, da sem od te teme kar prestrašena, zdi se mi, da bi lahko bilo vsaj 1.000 tekstov, vsak odnos je drugačen.«

»Mislim, da je to predstava o dveh posameznikih, ki poskušata pač preživeti v tem trenutku po svojih najboljših močeh, se pri tem tudi malo poškodujeta, zavedno in tudi nezavedno.«

»Za Katarino Morano kot avtorico je sploh značilno to, da v svoja besedila spušča vse generacije, da ljubi vse generacije in da jo zanimajo vse generacije.«

»Da res sledim tekstu, se ne zmišljujem, ne dodajam, ker so vsi tokovi misli, zastranitve in mašila tja, kjer so, postavljeni z razlogom.«

»Vsakič, ko sodelujem z njima, se nekako zgodi, da se mi zdi, da sem teh nekaj mesecev, pa potem še kakšen mesec po premieri, za 15 odstotkov boljši človek: bolj potrpežljiv, bolj sočuten, bolj miren.«

»Da se znaš kdaj v jezik ugrizniti. Da si torej kdaj tiho, da ne izrečeš vsega tega, kar bi ti zdaj v tistem trenutku rekel.«

»Raziskovati, kako zlagani smo v resnici, pogledati, ali so odrasli lahko bolj otročji kot otroci, prikazati, kako nihče ne prevzema odgovornosti za stvari, ki jih izreče, nihče se ne opraviči.«

»Sanj nikakor ne smemo ukiniti. Če bi jih ukinili, ne bi bilo več nobenih začetkov in nobenih možnosti, da bi ugledali pokrajine, ki so onkraj stvarnega, a so tako resnične, da brez njih ne bi zaznali prav ničesar niti realnosti.«

»Tudi sam sem le otrok svojega časa. Ne želim stradati, želim dobro živeti.«

»Baje je en tak stari kazanova hotel z dvema gospodičnama v avto, pri tem pa se je spravilo nanj nekaj mladoletnikov.«

»Živci jim preprosto popustijo. Nihče ne zdrži več! Rad bi videl, kako bi bilo videti, če bi bila vojna s takimi slabimi živci!«

»Ljudje pogosto v sebi nosijo hrepenenje – kasneje se pa s polomljenimi krili vrnejo in življenje teče naprej.«

»Problem leta 1933 ni bil, kar so delali naši sovražniki, ampak kar so počeli naši prijatelji.«

»Umetniki to zmorejo. Z imaginacijo so sposobni posvetiti v notranjost stvari, ljudi in dejstev, da lahko odsevu bistvenega z njihovega dna potem sledimo tudi drugi.«

»Biti pred svojim časom pomeni, videti v njem več, kot v njem običajno gledamo.«

»Umetniki so podobni svetilki, ki jo je nekdo pustil prižgano sredi belega dne, ker je preroško ocenil, da je za resnost življenja, za človekovo negotovost in minljivost in za vsa njegova veliko obljubljajoča hrepenenja samo svetloba sonca premalo.«

»Mladi bi morali upoštevati, da je balet zelo zahtevna umetnost.«

»Prešeren je bil pesnik. Gnan od ustvarjalne nuje ni pesnil zgolj zato, da bi dvesto let pozneje o njegovih verzih pisali doktorske disertacije in bi jih recitirali profesionalni dramski umetniki, ampak da bi šle med ljudi.«

»Kultura in umetnost nista nekaj samoumevnega. Da brez njiju ni mogoče živeti, se človek zave šele, če ju izgubi.«

»Tako gledalci kot igralci imamo svojo dnevno formo. In se čutimo, absolutno. Tudi publika čuti, ko igralci ne vstopimo zares v predstavo, ko smo na nekakšnem avtopilotu, ko predstava ne živi . . .«

»V zaodrju si rečemo 'dajmo, no' in skušamo ponovno najti stik med sabo in stik z občinstvom.«